Pilotno območje Kočevsko
Na pilotnem območju Dolnje Ložine na Kočevskem smo izvedli obnovo degradiranih gozdov s sadnjo. Uporabili smo nov pristop skrbno načrtovanega sistema sadnje v jedrih izbranih nosilnih in plodonosnih drevesnih vrst v kombinaciji z naravno obnovo in pospeševanjem kakovostnih pomladitvenih zasnov. Z umetno obnovo gozda prispevamo k hitrejšemu osnovanju mladega gozda, ki bo prispeval k povečanju ponorov CO2 ter blaženju podnebnih sprememb.
Zaradi vse pogostejših naravnih ujm se na najbolj prizadetih območjih in tam, kjer je naravno pomlajevanje oteženo, kaže potreba po umetni obnovi gozda s sadnjo ali setvijo. Umetna obnova se izvaja tudi na gozdnih površinah, kjer se želi spremeniti rastišču neustrezna drevesna (vrstna) sestava gozda.
Na pilotnem območju v Dolnjih Ložinah pri Kočevju, GGE Vrbovec, oddelek 07006, so bile sestojne in rastiščne razmere v preteklosti močno spremenjene. V sestojih je prevladovala smreka, ki so jo pred desetletji vnašali umetno zaradi gospodarske pomembnosti. Gozdove na Kočevskem, vključno s temi na pilotnem območju, so v zadnjem desetletnem obdobju prizadele številne ujme: leta 2014 žledolom, v letih 2015 in 2016 gradacije podlubnikov in v letu 2017 vetrolom. Ta je na Kočevskem poškodoval približno 800.000 m3 lesne biomase, večinoma iglavcev (ZGS, 2020).
Gozdarski inštitut Slovenije je v sodelovanju z družbo Slovenski državni gozdovi, d. o. o., in Zavodom za gozdove Slovenije konec leta 2020 izvedel obnovo degradiranih gozdov s sadnjo.
Cilj
Cilj je osnovati stabilen gospodarski gozd, ki bo zagotavljal trajnost funkcij v spremenjenih podnebnih razmerah. Pri tem je bil uporabljen kombinirani pristop, ki vključuje sadnjo rastišču prilagojenih avtohtonih drevesnih vrst in naravno pomlajevanje. Namen ukrepa je bil tudi preizkusiti nov način obnove gozdov s saditvijo sadik v skupinah oz. jedrih, ki bodo oblikovala malopovršinski strukturirani sestoj.
Dejavnosti
Na osnovi predhodne analize tal in vegetacije smo izdelali načrt sadnje, pri čemer smo upoštevali naravno drevesno sestavo, mikrorastiščne razmere in ekološke značilnosti drevesnih vrst ter njihovih provenienc z namenom ohranjanja vrstne in biotske raznovrstnosti, gospodarske pomembnosti in pospeševanja ekološke stabilnosti prihodnjega sestoja v obdobju podnebnih sprememb.
Na površini 5 ha smo konec leta 2020 zasadili dobrih 12.000 sadik avtohtonih drevesnih vrst, katerih provenience ustrezajo rastišču. Poleg ključnih drevesnih vrst, graditeljic rastiščnega tipa preddinarsko‑dinarsko podgorskega bukovja, bukve (Fagus sylvatica) in gradna (Quercus petraea), sta bili izbrani še dve nosilni vrsti, gorski javor (Acer pseudoplatanus) in jelka (Abies alba). Ti sta pomembni tako za povečanje vrstne pestrosti kot tudi za ohranjanje dolgoročne stabilnosti in ekonomske vrednosti novega sestoja.
Za povečanje biotske raznovrstnosti in izboljšanje prehranskih možnosti za živali smo posadili še plodonosne drevesne vrste: divjo češnjo (Prunus avium), lesniko – divjo jablano (Malus sylvestris), drobnico – divjo hruško (Pyrus pyraster), jerebiko (Sorbus aucuparia) in enovratni glog (Crataegus monogyna).
Pri obnovi so bili ohranjeni vitalni ostanki starega sestoja, kakovostni osebki naravnega mladja pa pospeševani in vključeni v načrt obnove.
Na površini 3 ha smo sadike pred objedanjem divjadi zaščitili z ograjo, zunaj ograje pa smo sadike pred objedanjem zaščitili s premazom Trico.
Uspešnost obnove gozdov s sadnjo spremljamo z monitoringom rasti, razvoja in preživetja sadik, ki bo podlaga strokovnim usmeritvam za zagotavljanje dolgoročne stabilnosti sestojev in prenosa znanja v prakso.
Prvi, polni popis preživetja sadik smo izvedli spomladi 2021, drugi, vzorčni popis pa oktobra 2021. Prvo zimo po sadnji je preživelo 77 % nosilnih in skoraj 100 % plodonosnih vrst. Ob drugem popisu je umrljivost nekoliko narasla, preživelo je 56 % nosilnih in 94 % plodonosnih vrst.
